Trobentar Michael Sarian izda priredbo Portisheadove "Glory Box" v predogled novemu albumu ESQUINA pri Greenleaf Records

Trobentar Michael Sarian je veteran mnogih ikoničnih jazz odrov, od Kennedyjevega centra do Blue Note, do Montreux Jazz Festivala. Je uveljavljen skladatelj in improvizator, ki ima več izdaj na 577Records, posnetkov z Olecom Münom na pianu in coffee records, ter s svojim kvartetom na ears&eyes in Shifting Paradigm Records. Igra na svojih lastnih "SARIAN" ustnikih, ki so narejeni v Franciji pri Atelier Donat. In je v zahtevi in neumorni kot stranski član, ki igra na stadionskih odrih z znanimi pop zasedbami.

Na svojem najnovejšem delu Esquina vodi svoj kvartet skozi več kot petinpetdeset minut vzburjajočega, kot zaključek jazz raziskovanja, ki bo razveselilo oboževalce Milesa Davisa in Jeffa Parkera.

Kar je še posebej opazno – poleg same izjemne glasbe – je, da Sarian tukaj dela z istimi glasbeniki, s katerimi je delal na svojih prejšnjih treh izdajah. Ti posnetki so bili več ali manj dela kameralnega jazza, večinoma akustičnega, polnega lepih in jasnih melodij, in narisati primerjave z umetniki, kot je veteran ECM Kenny Wheeler. Esquina pa je namerno in drzne oster preobrat v pulzirajoče jazz fuzije, označen z divjo, Jon Hassell-esque predelano trumpet, sintetizatorji in električni organi in klavirji ter galopirajoči ritmi, ki ne bi bili na mestu na Agharti ali Na vogalu.

Rojen iz Sarianove potrebe, da se izzove sam in sodelavci, je glasba, ki sestavlja Esquina, bila posneta z malo ali brez vaj in sledi grafičnim partituram, ki so bile oblikovane iz risb in skic, ki jih je Sarian naredil med prostim časom med štirimesečno turnejo po stadionih kot stranski član pop zasedbe. V nekem smislu je Esquina torej mogoče razumeti kot vrsto sence dela. Ali namerno, intuiktivno ali nekje med tem, je Sarian odgovoril na te mesece mainstream pop glasbe in strog urnik turneje z eksperimentom, pustolovščino in igrivostjo. In v ne majhnem obsegu je odgovoril tudi na stabilnost, ki si jo je sam zgradil s igranjem z Nathanom Ellman-Bellom, Martyjem Kenneyem in Santiagom Leibsonom. Sarian bi seveda lahko preprosto zbral drugo zasedbo, ki bi bila zasnovana za izvajanje estetike, ki si jo je zamislil. Toda s tem, ko je iz uveljavljene ekipe izvabil preobrazbo, je Esquini dal čutiti izrednega, a igrajočega izziva in zgradil na skoraj telepatski povezavi, ki jo delijo ti igralci.

Kot umetnik je Michael Sarian popolnoma gibljiv. Je v gibanju, duhovito risuje in sledi svoji lastni poti. In Esquina je kot zaključek.

O skladbi je Sarian dejal: "Sem odraščal z Portisheadovim Glory Box – sem bil otrok, ko je bil izdan, in potem je postal del pop kulture, saj se je pojavil po vseh televizijskih in filmskih oddajah, in mi je bil vedno pri srcu. Mešanica duševnih vokalov in trip-hop ritmov se mi je zdela edinstvena. Med delom na Esquini sem ugotovil, da bi se skladba zelo dobro ujemala z bolj improviziranim, prostorsko strukturiranim eksperimentalnim zvokom, ki sem ga razvil. Čustvena vibracija in atmosferska kakovost originala sta mi delala vtis, da bi bilo to popolrna priložnost, da predelam pesem, ki mi je bila tako dolgo pri srcu, in jo hkrati odpeljem v novo smer."