Trobentar Michael Sarian izdaja priredbo Portisheadove "Glory Box" v prednapovedi novega albuma ESQUINA pri Greenleaf Records

Trobentar Michael Sarian je veteran mnogih ikoničnih jazz odrov, od Kennedyjevega centra do Blue Note, do Montreux Jazz Festivala. Je uveljavljen skladatelj in improvizator, ki ima več izdaj na 577Records, posnetkov z Olecom Münom na pianu in coffee records, ter s svojim kvartetom na ears&eyes in Shifting Paradigm Records. Igra na svojih lastnih "SARIAN" ustnikih, ki so narejeni v Franciji pri Atelier Donat. In je v veliki zahtevi in neumorni kot stranski član, saj igra na stadionskih odrih z znanimi pop skupinami.

Na svojem najnovejšem delu Esquina vodi torontski rojeni, v Buenos Airesu vzgojeni in v New Yorku nastanjeni glasbenik svoj kvartet skozi več kot petinpetdeset minut vzburjajočega, kot zaključek jazz raziskovanja, ki bo razveselilo oboževalce Milesa Davisa in Jeffa Parkera.

Kar je še posebej opazno – poleg same izjemne glasbe – je, da Sarian tukaj dela z istimi glasbeniki, s katerimi je delal na svojih prejšnjih treh izdajah. Ti posnetki so bili več ali manj dela kameralnega jazza, večinoma akustičnega, polnega lepih in jasnih melodij, in narisati primerjave z umetniki, kot je veteran ECM Kenny Wheeler. Esquina pa je namerno in drzne oster preobrat v pulzirajoče jazz fuzije, označen z divjo, Jon Hassell-esque predelano trumpet, sintetizatorji in električni organi in klavirji ter galopirajoči ritmi, ki ne bi bili na mestu na Agharti ali Na vogalu.

Rojen iz Sarianove potrebe, da se izzove sam in njegovi sodelavci, je glasba, ki sestavlja Esquina, bila posneta z malo ali brez vaj in sledi grafičnim partituram, ki so bile oblikovane iz risb in skic, ki jih je Sarian naredil med prostim časom med štirimesečno turnejo po stadionih kot stranski član pop banda. V nekem smislu je torej Esquina lahko mišljena kot vrsta sencene dela. Ali namerno, intuiktivno ali kje med tem, je Sarian odgovoril na te mesece mainstream pop glasbe in strog urnik turneje z eksperimentom, pustolovščino in igrivostjo. In v veliki meri je odgovoril tudi na stabilnost, ki si jo je sam zgradil s igranjem z Nathanom Ellman-Bellom, Martyjem Kenneyem in Santiagom Leibsonom. Sarian bi seveda lahko preprosto zbral drugo zasedbo, ki bi bila zasnovana za izvajanje estetike, ki si jo je zamislil. Toda s spodbujanjem prenove te uveljavljene ekipe, Esquini daje občutek globoke, a igrive izzive, in gradi na skoraj telepatski povezavi, ki jo delijo ti igralci.

Kot umetnik je Michael Sarian popolnoma nestacionaren. Je v gibanju, duhovito risuje in sledi svoji lastni poti. In Esquina je kot zaključek.

O skladbi pove Sarian: "Sem odraščal z glasbo Portisheadove Glory Box – bil sem otrok, ko je bila izdana, in potem je postala del pop kulture, saj se je pojavila po vseh televizijskih in filmskih oddajah, in mi je vedno ostala v spominu. Mešanica duševnih vokalov in trip-hop ritmov se mi je zdela edinstvena. Med delom na Esquini sem ugotovil, da bi se skladba lahko zelo dobro ujemala z bolj improviziranim, prostorsko strukturiranim eksperimentalnim zvokom, ki sem ga razvil. Emocionalni vib in atmosferska kakovost originala sta mi se zdela nekaj, kar bi lahko ponovno interpretiral na svež način. Zdelo se mi je, da je to popolrna priložnost, da predelam pesem, ki mi je bila tako dolgo zelo blizu, medtem ko sem jo vodil v novo smer."